Embodiment praksa

Kdaj ste se nazadnje počutili resnično povezani z občutki svojega telesa in se popolnoma zavedali sedanjega trenutka?

Ko prisluhneš zahtevam življenja, se zlahka odklopiš.

Izurjeni smo, da ignoriramo notranje občutke in to, kar nam telo sporoča, da lahko sledimo življenjskim pravilom, ki jih nalaga šola ali delo – vse zunanje zahteve in pričakovanja.

Nič čudnega, da smo družba, polna težav z duševnim zdravjem, telesnimi boleznimi in skokovitimi stroški zdravstvenega varstva.

 

Kakšne so prakse utelešenja v psihologiji?

Prakse utelešenja (embodiment prakse) uporabljajo telo kot orodje za zdravljenje preko samozavedanja, pozornosti, povezovanja, samoregulacije, iskanja ravnovesja in ustvarjanja samosprejemanja. Utelešenje raziskuje odnos med našim fizičnim bitjem in našo energijo. Vključuje interakcijo našega telesa, misli in dejanj.

Prakse utelešenja spadajo pod okrilje somatske psihologije

Somatska psihologija predvideva da:

*Dogodki vplivajo na naše fizično, čustveno, kognitivno in duhovno bitje kot celoto.

*Vse dogodke je treba obdelati preko naših senzoričnih sistemov.

*Misli so fiziološke in se pojavljajo po vsem telesu, ne le v umu.

Prakse utelešenja pogosto uporabljajo plesno ali gibalno terapijo, vizualizacijo, senzorično zavedanje in progresivno mišično sprostitev. Uporaba praks utelešenja v psihoterapiji lahko vključuje stranko, ki identificira občutke, ko se teme raziskujejo na seji, da se razširi proces zdravljenja.

 

Utelešenje se goji z integracijo treh senzoričnih povratnih sistemov (Korner, Topolinski in Strack, 2015):

*Eksterocepcija, ki je zaznavanje zunanjega okolja skozi telo (oči, ušesa, nos, jezik, koža) do možganov. Dober primer tega bi bila vaja pozornosti, ki se osredotoča na posvečanje pozornosti določenim občutkom.

*Propriocepcija se nanaša na senzorične povratne informacije telesa, povezane z gravitacijo. Propriocepcija se zgodi, ko nevroni prenašajo senzorične informacije iz sklepov telesa in notranjega ušesa v možgane. Praksa joge ali prakse utelešenja z uporabo plesa so primeri tega.

*Interocepcija vključuje čutno izkušnjo notranjega telesa. Lahko vključuje občutek lakote, žeje, budnosti, telesne temperature, bolečine ali napetosti. Zagotavlja povratne informacije o čustvenih izkušnjah, ki jih omogočajo senzorični nevroni, ki prinašajo informacije iz mišic, organov in vezivnega tkiva v možgane. Dober primer tega bi bila vadba premišljenega prehranjevanja.

 

Filozofija in teorija utelešenja

Filozofija in teorija utelešenja temeljita na ideji, da je um integriran v telesne senzomotorične sisteme, kognitivne procese pa vodijo sistemi, ki temeljijo na telesu (Barsalou, 2008).

Te teorije navajajo, da razmišljanje o predmetu ali osebi sproži simulacijo same izkušnje. Nevroznanost podpira filozofijo utelešenja, študije pa kažejo, da zgolj razmišljanje o glasbi, obrazih, okusih, vonjavah in drugih predmetih prikliče telesno aktivnost v možganih (Pulvermuller, 2001).

V bistvu možgani vodijo interakcijo s svetom, vendar to interakcijo posreduje telo. Osnovna trditev teorije utelešenja je, da telo vpliva na vse psihološke procese, vključno s senzoričnimi sistemi, motoričnimi sistemi in čustvi (Glenberg, 2010).

V bistvu lahko vsako gibanje ali osredotočenost na fizični občutek postane utelešena vaja.

Ključno je, da aktivnost izvajate premišljeno in opazite svoja čutila (vonj, vid, dotik, okus, zvok).

Stvari, kot so peneča kopel, peka/kuhanje in vrtnarjenje, lahko postanejo zdravilna orodja za stranke, če vključijo svoja čutila, delajo stvari počasi in si dovolijo, da se bolj v celoti povežejo s svojim telesom in specifično izkušnjo.

 

Plesna ali gibalna terapija

Plesna/gibalna terapija temelji na ideji, da sta um in telo povezana in da ima ples s psihoterapevtskimi metodami zdravilno moč. Ameriško združenje za plesno terapijo (2018) zagotavlja dokaze, da lahko ples spodbuja čustveno, socialno, kognitivno in fizično integracijo za izboljšanje zdravja in dobrega počutja.

S kompleksnostjo gibanja, ritma in senzorične interakcije ples zagotavlja dodatne elemente zdravljenja skozi utelešenje. Kot terapevtska tehnika vključuje hedonizem (neciljno usmerjen užitek), estetsko izkušnjo, komunikacijo z izražanjem, ustvarjalnostjo in specifične mehanizme povratnih informacij telesa, povezane z gibanjem, obliko in fizičnim občutkom (Koch et al., 2019).

 

Vizualizacija

Raziskave nevroznanosti kažejo, da se pri vizualizaciji izkušnje (fizične ali slušne) aktivirajo enaki deli možganov kot pri doživljanju v realnem času (Chen, Penhune in Zatorre, 2008).

Vid, sluh, dotik in občutek za prostor se aktivirajo s slikami, zvoki, pritiskom in gibi telesa. Naš občutek za okolje se ne pojavlja kot statičen ali objektiven proces, temveč kot integracija občutkov.

Zato je vizualizacija lahko močno zdravilno orodje v situacijah, ko fizično gibanje ni možno. Stranke lahko na primer vizualizirajo dejanje hoje v naravi, medtem ko sedijo v pisarni.

 

Progresivna mišična sprostitev

Progresivna mišična sprostitev vključuje napenjanje skupine mišic in njihovo sprostitev v povezavi z vdihom (vdihnite, ko se napnete, izdihnite, ko sprostite). Obstajajo pomembni dokazi, da ta tehnika pomaga pri fizični sprostitvi, zmanjšanju stresa in izboljšanju zavedanja telesa (Freeman, 2009).

S sistematičnim obravnavanjem vsakega področja telesa lahko stranke razvijejo zavest o tem, kje držijo mišično napetost in se naučijo, kako jo fizično sprostiti. Ko je telo fizično sproščeno, je veliko težje občutiti tesnobo. Obstajajo zvočni vodniki in knjige o duševnem zdravju, ki vam lahko pomagajo pri postopnem sproščanju mišic.

 

Utelešenje (embodiment) in joga

Kot ena izmed najbolj raziskanih oblik utelešene terapije, joga ponuja popolno prakso uma in telesa za povezavo. Z dihom, položaji in zavedanjem iz trenutka v trenutek joga lahko nauči stranke, da se opustijo vnaprej oblikovanim idejam (kakšna bi poza »morala biti«) in primerjanju drugih ter opaziti, kakšni položaji in gibanje se počutijo in ne kako se počutijo. izgleda kot.

Menijo, da posebni položaji joge nudijo olajšanje za določeno razpoloženje, bolezni in težave. Menijo, da na primer inverzije (glava pod boki) spodbujajo čustveno zdravljenje, izboljšujejo energijo in pomagajo usmerjati energijo proti srcu (Costin & Kelly, 2016).

 

Dihanje in dihalne tehnike

V jogi se delo z dihanjem imenuje "pranayama" in je temeljni vidik vadbe utelešenja. Vendar pa delo z dihanjem ni nič posebnega v utelešenju. To je preprosto dihanje na različne načine in osredotočanje vaše pozornosti in zavedanja na dih.

Dihalno delo ustvarja neposredno povezavo med umom in telesom ter se osredotoča na osnovno komponento človeškega življenja.

 

Primeri dihalnega dela vključujejo:

*Tridelno dihanje (napolnite trebuh, prsni koš in prsni koš, nato pa izdihnite na enak način)

*Kvadratno dihanje (vdih za štiri štetje, zadrževanje za štiri štetje, izdih za štiri, zadrževanje za štiri itd.)

*Diafragmatično dihanje (ležite, položite lahek predmet, kot je knjiga na diafragmo, in uporabite dih, da se knjiga dvigne in spusti)

 

Gibalne prakse in utelešenje

Poleg pranajame joga vključuje fizično prakso "asan" ali položajev. Kot je bilo omenjeno zgoraj, je namen posebnih položajev in gibanja pomagati lajšati fizične, duševne in čustvene stiske ter spodbujati zdravljenje in dobro počutje.

Položaji in gibalni vidik joge vabijo posameznike, da se uglasijo z občutki brez presoje. Poglobljeno zavedanje telesne drže in njenega občutka ustvarja močno povezavo med umom, telesom in duhom.

 

Pogled na utelešenje v učenju

Utelešenje v učenju Tradicionalna zahodna pedagogika je v veliki meri zakoreninjena v Descartesovi (1637) filozofiji, ki temelji na dihotomiji duh-telo.

Ena stran telesa je "stroj", ki vsebuje organe in tkiva, druga stran pa je um, ki je neodvisen od zakonov narave. Interakcija med telesom in umom je omogočena le preko epifize in »sedeža duše« (Descartes, 1637).

Gibanje telesa, kretnje in fizični izrazi podpirajo tako dolgotrajni kot kratkoročni spomin; Domneva se, da motorična dejanja izboljšajo shranjevanje spomina, ker vključujejo vidike procesnega spomina v učni proces (Macedonia, 2019).

Gibanje telesa in stimulacija aktivirata več spominskih mrež, vključno z motorično skorjo, malimi možgani in bazalnimi gangliji (Macedonia, 2019). Z drugimi besedami, telo predstavlja in shranjuje znanje ter je uporabno orodje za učenje novih informacij.

 

Torej, če povzamem

Telo je definitivno naš velik učitelj in dovolimo mu, da nas ponese v svoje globine in znanja. Če si začutil-a, da je čas, da se začneš na novo spoznavati z njim te povabim, da si ogledaš na moji spletni strani pod rubriko »body work-embodiment prakse«, kje vse ti lahko priskočim na pomoč in te usmerim.